Fantomsko reševanje fantomske banke NLB

Kompleksnega in neefikasnega  slovenskega uradnika, ki dela v fantomskih ustanovah, privlačijo po večini fantomske rešitve.

Preprosta filozofija, ki je ne morejo doumeti samo in zgolj luzerji iz vodstva banke:” Banka, ki producira izgubo ni banka! ”

Nedavno so zbodla potenciranja, dobre, Nove ljubljanske banke. O tem je pravil poslovnež,  eden bogatejših Slovencev, g.  Janez Škrabec, češ kako velik ugled uživa ta – NLB – banka v državah bivše Sovjetske Zveze.  Kdo še trdi tako, če izvzamemo lobiste in interno vodstvo, ki je v konfliktu  z realnostjo? S kako starimi časopisnimi izrezki operirajo v tistih prostranih, Evropi dokaj odročnih, krajih? In… Ali je res, kar se govori, “da je mrzlo tako zelo, da zamrznejo tudi procesorji?”  Piarovci za tovrstna vprašanja navadno niso na voljo in so v paketu z zamrznjeno tehniko povsem nekaj legitimnega.

Reševanje NLB po tradicionalnem  modelu dokapitalizacije je zastarelo!

Preprosto in pravično do davkoplačevalcev, in zlasti moderno, bi bilo banko potopiti. Ne, kot to počne firma Costa Crociere začenši s križarko Costa Condordia.  NLB pahniti v stečaj in – po domače –  ljudem potalati, kar je ljudskega. Odgovorne za kateder komisije in le te, v primeru krivde, s polavtomatskimi delovnimi pripomočki, poslati na zasluženo dopustovanje. Premoženja, s katerim so garantirali svojo diplomo, tako več ne bodo potrebovali. Bojim se pa, da vpleteni v tem biznisu ne vidijo  pravih interesov.

Čemu in kako rešiti banko, ki to ni?

Realno reševanje slovenskega finančnega titanika, ni nič  kompleksnejše od reševanja milijonske odpravnine. Že s sistemom izločanja bi  številke pisali inverzno. Politika banke NLB zadnja leta stremi, le še k nazivu, stičnih točk z  bančništvom enostavno ni. Gre za prestiž izčrpavanja blagajne in za aktualno molžo individualnih kozic. NLB banka je zasnovan tako zelo napredno, da se v njen več ne razmišlja v duhu podjetništva, ampak se tako le živi. Nihče ne nosi nikakršne odgovornosti, dobičkonosnost pa je naravnana zgolj družinsko. Pa recimo, da bi  davkoplačevalci, zaradi svoje patetične emocionalnosti po zgubaškem podjetju s sumljivim ozadjem, hlepeli po  dokapitalizaciji.

Kredit, kot kredit. Bogata garancija? Hipotekarna dokapitalizacija!

Na kup s potrebno dokumentacijo! Vključno z  nekajkrat revidiranim poročilom poslovanja zadnjih 10 let. Bog ne dajmo pozabiti popisa terjatev, vložkov, seznama nepremičnin … in ohoho listin.  Se s hipotekarnim kreditom –  hipotekarno dokapitalizacijo – ni hecat. In:

• nad delo banke postavimo nadzor,
• po vsakem uspešnem poslovnem letu delimo dobiček,
• dividende dokapitalizatorjem, eminentnemu vodstvu bogate nagrade,
• za vse spodrsljaje pa, …, po bančniško… drobni tisk.

Resnica  pa: ” kompleksnega in neefikasnega  slovenskega uradnika nikoli niso privlačile preproste rešitve.”  In ne le verjel, ampak veroval bi v ideje, da je na kožo fantomske ustanove najbolj pisana fantomska rešitev iz fantomske dežele. Spredi NLB, zadi oligarhi?